Kovček sem položila  na preprogo in zaklenila vrata. Torbo sem odvrgla v kot. Tak bo torej moj nov začetek. Dojenčka sem položila na mizo in odprla zalužije, da je v prpstor prišla svetloba.

Tu bo torej mon novi. Nov začete v katerem bom poskušala pozabiti na preteklost in začeti na novo. Počasi sem se plibližala Nataši in ji šepnila:" Tukaj bo drzgeče. Ne bo več tako, ne bo njega in ti boš imela srečno otroštvo. Brez nekoga ki ti bo govoril, kaj moraš početi. Bila boš svobodna." Namsehnila se mi je. Oprla sem kovček in začela zlagati še zadni del prtlage.

Uživela sem se v pospravljanje in končno začutila, kako lepo je biti mati. Skuhala sem polnjene kalamare in si privpščila kozarec vina. Oblekla sem oblekco in prižgala oblekco. Začela sem plestai. Tako ko v sredni šoli in pred no. Zvrnila sem se na preprogo in začela smejati. Nov začetek novi načrti. Sprejela sem službo v knjižnici in se odločila za prostovolno delo v zavetišču. Ustvarila bom dramski krožek. Nataše bo živela srečno in vse bo drugače. Živela bo drzgačno in živela po svoje. Tako bo kot nekoč in še bolše.

NAtaš sem še nahranila in se usedla za računalnik. Napislala novo poglavje zgodbe. Zgodbe ki bo imela srečen konec. Zgodbe o meni in o tem kako ljubezen lahko boli in pomaga.